Začetek konca

Sprva sem imel namen natipkati dolgo stvar, ki bi.. v zelo grobem povedala:

- osnovna šola   = best time ever!

- gimnazija        = still pretty fucking awesome!

- fakulteta         = fun at times.. ampak večino časa do sedaj imel precej resne probleme z depresijo za katero do današnjih dni praktično nihše ni vedel, ker sem jo skril tik pod površje in čez zmetal humor, sarkazem in vse kar spada zraven

Zadnje čase pa sem naletel na mrtvo ulico, saj sem ugotovil, da praktično nimam razloga, da živim. Poleg peščice ljudi s katerimi se z veseljim podružim praktično nimam ambicij, strasti, hobija, interesa, dejavnosti,.. oziroma podobnosti za katero bi mi bilo posebej mar. Ko se zazrem v prihodnost se ne bojim vseh grdih stvari, ki bi si jih mogoče predstavljal z depresijo, ampak se dejansko bojim ogromne, temne luknje ničesar, ki je iz dneva v dan bližje, pravtako pa se tudi že kar nekaj časa vleče za menoj. Sprva me ni pretirano ganilo, da me nič ne zanima, saj nisem imel niti dopolnjenih 20 let. Ko pa so se leta nabirala, dosegel pa zaradi vse-splošnega neiteresa na niti enem področju nisem čisto nič, pa je zunanja fasada, pod katero sem redno skrival svoje probleme pričela pokati. Takrat ni bilo potrebno pretirano veliko, da bi od nje tudi pričeli padati koščki in bi lahko ljudje videli, kaj za boga se pod njo dejansko skriva.. tista ne pretirano velika stvar pa je bila v končnem primeru smrt dedka, ki mi je pomenil neizmerno veliko. Nahajal sem se na svežem faksu, ker se mi prvi ni pretirano dopadel, poznal nisem še praktično nikogar, v night life praktično nisem zahajal, takrat privatno stanovanje pa ni bilo ravno presežek vragolij. Isto zimo smo se nato odpravili z nekaj klape na poceni smučarsko avanturo v Francijo, kjer sem bil prepričan, da se mi bo volja nekoliko dvignila, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Nekega večera sem se odpravil na sprehod po smučišču, ker sem se počutil zares katastrofalno. Iz koraka v korak se mi je v glavo prebilo vedno več negativnih misli o tem kaj me šele doma čaka. Nahajal sem se na prelepem smučišču, agencija je zrihtala, da smo zraven imeli še od Elana kombi, kjer smo si zastonj lahko sposodili njihove najboljše smuči, vreme je bilo imenitno, proge so bile super.. kar pa čisto nič ni pripomoglo dejstvu, da tisti večer samomora nisem storil zgolj in samo zaradi tega, ker klapi niti najmanj nisem privoščil, kar bi jih čakalo, ko mene ne bi bilo več med živimi.

Po vrnitvi v Slovenijo se je vse zelo hitro spreobrnilo v presenetljivo dobro smer in za vse to sem moral naleteti na zgolj in samo eno samo, samcato osebo. Ampak usoda mi je namenila zgolj toliko, da ji nisem nikamor še pobegnil, saj "high" ni trajal zelo dolgo, preden ga je zamenjala s precej potrtim in razpokanim srcem. Po tistiem sem bil sicer precej potrt, ampak ker je tisto rundo fasada padla, sem tudi dobil precej moralne podpore. Nekaj manj kot dve leti kasneje se je ponovno pojavila gospodična, ki ni zelo veliko manjkalo, da bi se lahko imela res fantastično bombastično ultra megalomansko lepo.. vse do trenutka, kjer je omenila, da je v praktično istem položaju, kot je bila tista, ki mi je do dobrega načela srce. Od tega je sedaj tri leta. Moja pamet in srce pa delujeta po principu "dokler ne naletiš na boljšo, bo kar tale ostala notr". Kar se je do neke mere še po treh letih izkazalo za veljavno načelo, ko sem jo pred slabima dvema mesecema povprašal za enostaven nasvet, ki se je razvil v debato, ki do neke mere še do danes traja. Sprva mi je bilo imenitno malo kramljati, saj ima bejba srce res na izrazito pravem mestu, kasneje pa mi je med poletjem zelo hitro pričelo primanjkovati stvari za početi, sploh ob pomanjkanju vsesplošnega interesa do vsega. Podoben problem je pred tremi leti imela tudi ona, zato tekom povprečnega dneva običajno ni padlo manj kot 50 miniaturnih romanov v MMS obliki. Ona je za ta problem tekom let dobila rešitev, jaz jo nisem. Kjer je bilo prej 50 romanov, so zdaj mogoče 2-3 precej krajši odgovori, pa še tam se naključno dobi kakšen dan ali dva pavze vmes. Kot rečeno, me to sprva ni motilo. Problem pa se je pojavil, ko me je iz nenada ob vsem.. doletela že 2 tedna trajajoča zares svinsko LOOW depresija. Že praktično dva tedna se nahajam v najnižji točki, ki sem jo kadarkoli dosegel. Tekom povprečnega dneva se mi nadležno vztrajna misel (zavestno sem proti, podzavest pa me obmetuje) o samomoru prepogosto pojavi v glavi, danes pa mi je - po več letih - od vseh teh negativnih idej celo malenkostno počil kabel in me precej obupano poslal naravnost v smeri joka. Pamet pa je iz nenada pričela njeno po novem bolj redko odpisovanje smatrati kot "totalno jo boli kurac zate.. samo še ko ji je najbolj dolgčas si ji dovolj zanimiv, da ti odtipka, pa še to ne vedno", kar pa čeprav pamet drži srce na varni razdalji s tremi keknami, v kombinaciji z zares svinskim low-om, čistemu brezdelju ter devet urnimi nočnimi smenami postane zelo neznosna kombinacija.

Naj tistega, ki je dejansko do te točke stvar prebral pomirim, začetek konca ni mišljeno, da sem dokončno obupal, ampak, da se bom na zadnji del "Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš." povsem požvižgal in svoj pasiven pristop spreobrnil v čisto obratno smer. Zakaj torej začetek konca? Naslednjih pet dni sem še neizbežno v nočni službi, ker kot ekonomist še najbolje vem, da brez denarja nažalost ne gre - no.. ekonomisti in gold digerke, ampak that´s besides the point (zgoraj omenjeni humor). Vseeno pa bom aktivno pričel polagati temelje, na katerih imam z začetkom novega šolskega leta namen zgraditi nekaj jebeno veličastnega!

Za tale blog torej upam, da bo pričel s precejšnjim low-om, kot sem ga zdaj tudi več kot postregel.. tekom objav pa se spreobrnil v nekaj, kjer bom z veseljem tipkal in si za prihodnje branje beležil vse kar sem dosegel, ker sem se za to odločil in mogoče nekomu s podobnimi težavami pokazal, da vedno obstaja pot, če si le dovolj jebeno trmast in odločen in da te enostaven izhod ni vreden!

pa upam, da ena izmed pesmi mojega bodočega soundtracka :)